Dobrodelni smo

Brina Rogelj in Brinina skrinjica

Brina je stara 10 let. Rodila se je s spino bifido, mielomeningokelo. Gre za stanje, kjer se otrokova vretenca ne izoblikujejo popolno. Posledica je onemogočena samostojna hoja. Za diagnozo so starši izvedeli ob njenem rojstvu.

Brina je rasla v razumevajočem okolju. Starša sta skrbela za kvaliteno zdravstveno oskrbo in je kljub njenim gibalnim omejitvam nikoli nista izločevala iz družbe ali je omejevala pri aktivnostih, ki jih je želela poizkusiti. To v veliko primerih ni tako in marsikateri otrok z enako omejitvijo je prikrajšan za veliko stvari. Strah pred poškodbo vodi v preštevilne omejitve, ki sicer zmanjšajo nevarnost poškodbe, a otroku odvzamejo veliko otroških radosti. Pri Brini sta starša poskrbela, da je bil nivo previdnosti pravšnji. Njeno zdravstveno stanje je spremljano in vključuje redno tedensko fizioterapevtsko pomoč. Brina je že v prvih dveh razredih osnovne šole igrala nogomet. Redno se ukvarja s plavanjem, jahanjem in celo smučanjem, tudi pleše na vozičku.

V krogu družine in prijateljev ima potrebno oporo in to ji veliko pomeni. Okolje, ki ji ne govori česa ne sme ali ne more, ji omogoča razvoj v osebo, ki je sicer gibalno omejena, a čustveno in socialno zrela. To dokazuje njena motivacija in zagnanost, ki se lepo kaže tudi pri delu v šoli.  Ko ji kaj ne gre takoj, bo to ponavljala in reševala tako dolgo, da se bo naučila in snov razumela.

Navdihujoča je pot, ki je Brini omogočila kolesarjenje. Veliko veselja je Brini omogočil že doma narejen priklop k invalidskemu vozičku, a ga je prerasla. Ob nasvetih Primoža Jeraliča je bilo zanjo v Italiji izdelano prav njej prilagojeno kolo, ki bo lahko rastlo skupaj z njo. Kolesu je bil v Sloveniji dodan elektomor, kar ji omogoča skupno kolesarjenje z ostalimi družinskimi člani in prijatelji tudi tedaj, ko bi jo zanjo prevelik napor zaustavil. Kolesarjenje je postalo Brinina najljubša prostočasna aktivnost.

Brina in Primož

Starša sta se ob njenem soglasju odločila, da bosta Brinino zgodbo delila v okviru akcije Kolesarimo.Skupaj. Kot vzgled, kako lahko z razumevanjem in pomočjo pomagamo veliko ljudem, ki imajo enake ali podobne omejitve kot Brina. Udeležence akcije Kolesarimo.Skupaj, pa tudi vse ostale vabimo, da preko SMS donacije (SMS na 1919 – KOLESARIMO5) ali z neposrednim dogovorom s Fundacijo Neurotrust (info@neurotrust.si) prispevajo  denarni prispevek v ta namen. Sredstva, zbrana tekom akcije, se bodo stekla v Brinino skrinjico. Po zaključku akcije Kolesarimo.Skupaj bomo v mesecu avgustu organizirali dogodek Odpiramo Brinino skrinjico, kjer bomo zbrana sredstva kar se da učinkovito razdelili. Fundacija Neurotrast jih bo ob sodelovanju Brininih staršev namenila osebam, ki imajo težave z gibanjem, predvsem mlajšim in tistim s posledicami po poškodbi ali bolezni hrbtenice in jim s tem pomagala k podobno kvaltetni obravnavi ali celo možnosti kolesarjenja, kot jo ima Brina. Pri tem bo v pomoč Brinin moto: V ŽIVLJENJU TI LAHKO USPE VSE, VČASIH PA SE JE POTREBNO LE NEKOLIKO BOLJ POTRUDITI, DA DOSEŽEŠ SVOJ CILJ, PREDVSEM PA NE SMEŠ PRI TEM OBUPATI. Tudi drugim želimo pomagati, da bodo na svoj način lahko doževeli to lepo napotilo.

Primož Jeralič

Primož Jeralič

Primož Jeralič je športni navdušenec.

Kot otrok se je vedno želel dokazovati skozi šport, takrat še na vaških ulicah, a kmalu se je pridružil atletskemu klubu v Novem mestu. Atletika je zaznamovala 10 let njegovega življenja in v tem času je postal večkratni državni prvak v mnogoboju, teku čez ovire in skoku s palico. Pri 24 letih je zaradi padca na smučeh in poškodbe hrbtenjače pristal na vozičku. Njegov največji strah takrat je bil, da bo s športom moral zaključiti. Kmalu po rehabilitaciji se je pridružil reprezentanci v paraatletiki in košarki na vozičkih. Naključno je prišel v stik z ročnim kolesom, ki so bili takrat prava redkost v Sloveniji. Bila je ljubezen na prvi pogled in Primož je takoj pričel z zbiranjem sredstev, da si je lahko kupil prvo ročno kolo. Kmalu so se mu pridružili drugi ročni kolesarji in skupaj z Davidom Razborškom je oblikoval prvi klub ročnih kolesarjev v Sloveniji. Namen ustanovitve kluba je bilo organizirano treniranje in oblikovanje konkurence med domačimi ročnimi kolesarji.

Neizpolnjene sanje po nastopu na olimpijskih igrah, še kot atlet, so ostajale. Takrat kot športnik invalid, je sanjal o nastopu na paraolimpijskih igrah v Riu 2016. Vse sile je usmeril na uvrstitev v paraolimpijsko reprezentanco 2016. Oblikoval je svoje kolo, ki mu ga je izdelalo podjetje iz nemškega Dortmunda. Avtomobilska nesreča med treningom, aprila 2016, mu  je skoraj preprečila nastop na paraolimpijskih igrah a se ni vdal. Kljub uničenemu kolesu in hudim bolečinam je nadaljeval s treningom na svojem starem kolesu. Z dobrimi rezultati iz leta 2015, ko je zasedel 6. mesto na UCI svetovni lestvici, se je uvrstil na paraolimpijske igre v Riu 2016. Bil je prvi Slovenec, ki je z ročnim kolesom nastopil na paraolimpijskih igrah.

Primož Jeralič je še vedno velik entuziast in zaljubljenec v kolesarstvo, zato pomaga vsem, ki izrazijo željo po kolesarstvu. Pomaga pri zbiranju sredstev,  nakupu in prilagoditvah na kolesu. Svojo ljubezen do kolesarstva deli z vsemi, ki želijo izkusiti to športno panogo. Kljub temu, da ne nastopa več na največjih tekmovanjih, je še vedno v stiku s svojimi sotekmovalci po celem svetu in njegova največja želja je, da bi lahko katero izmed velikih tekmovanj organizirali tudi v Sloveniji, ki je na svetovnem zemljevidu kolesarstva našla svoje mesto po zaslugi slovenskih kolesarjev, še posebej Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja.

O parakolesarstvu

Parakolesarstvo je precej nova športna disciplina, s katero se lahko ukvarjajo ljudje z vsemi vrstami invalidnosti. Parakolesarstvo ima velik ugled pri mednarodni kolesarski zvezi UCI, ki daje velik poudarek tudi na razvoju samega parakolesarstva in hkrati tudi izredno dobro nadzoruje standarde, ki so potrebni, da je kolesarjenje na vrhunskem nivoju dobro organizirano.

Parakolesarstvo združuje več vrst invalidnosti, zato je znotraj parakolesarstva več tekmovalnih razredov. Združujejo so športniki invalidi, ki imajo primerljivo invalidnost in hkrati primerljivo telesno funkcionalnost. Za primer lahko vzamemo ročno kolesarstvo, ki je razdeljeno na pet tekmovalnih kategorij, od H1 do H5. V kategoriji H1 nastopajo športniki invalidi, ki navadno nimajo funkcionalnega zapestja, so pa zmožni vrteti gonilko z rokami. Višje ko se vzpenjamo po kategorijah, več funkcionalnosti je v zgornjem delu telesa. V zadnji, peti kategoriji ročnega kolesarstva H5, imajo športniki invalidi popolnoma funkcionalni zgornji del telesa in je njihova invalidnost vezana le na spodnji del telesa, noge ali amputacijo nog.

Tekmovanja vezana znotraj parakolesarstva so razdeljena na nacionalna tekmovanja, evropske pokale, svetovne pokale, svetovno prvenstvo in največje tekmovanje, ki so sanje vsakega vrhunskega športnika invalida, paralimpijske igre. Paralimpijske igre potekajo enako kot olimpijske igre vsake štiri leta in so organizirane na istih športnih objektih kot olimpijske igre.

Kolesa v parakolesarstvu so edinstvena, saj je vsako kolo posebej prilagojeno športniku invalidu, tako po telesni višini in širini kot tudi njegovi zmožnosti, vezani na funkcijo telesa. V parakolesarstvu vozijo tudi športniki invalidi, ki nimajo rok, lahko pa s prilagoditvami na samem kolesu kljub temu zavirajo in uporabljajo menjalnik za prestave. Osebe, ki imajo težave z ravnotežjem, navadno vozijo cestno kolo, ki ima zadaj dve kolesi in sta obe preko diferencialov vezani na pogonsko verigo. Sama kolesa so ravno zaradi edinstvenosti in prilagoditev izjemno draga in dosegajo vrednosti tudi do več deset tisoč evrov. Vendar je ljubezen do športa močnejša in zato razvoj parakolesarstva v strmem vzpenjanju.

Kolesarstvo je lep in edinstven šport. Omogoča  svobodo, druženje, tekmovalnost in premagovanje samega sebe. Kolesarstvo nas povezuje z naravo, omogoča premagovanje včasih skoraj nedostopnih terenov in cest. Vsak premagan vzpon predstavlja zmago, vsaka zaključena vožnja in premagani kilometri dvigujejo samozavest. Ker je kolesar biti lepo, želimo parakolesarstvo približati vsem, ki si tega želijo.

Parakolesarstvo je bilo v  Sloveniji pred leti še v povojih, bilo je le nekaj posameznikov, ki so imeli ročna kolesa in smo jih lahko srečevali na cesti. Leta 2010 se je na pobudo Primoža Jeralič pri Zvezi paraplegikov Slovenije ustanovila nova športna panoga. S tem so pričeli z udeležbami na zahtevnejših kolesarskih maratonih, organizirali državna prvenstva in druga tekmovanja. Z leti so postale hitrosti višje in parakolesarji »nevarnejši« za udeležbo znotraj tekaških maratonov, takrat je svoj posluh do razvoja parakolesarstva v Sloveniji izpostavila Kolesarska zveza Slovenije, ki je parakolesarje povabila na tekmovanja, organizirana znotraj Kolesarske zveze.